Med drevesi drvi in se Tolmincem smeji.
Če pada toča te zavaruje koča, ki zraven Soče stoji.
Močna je Soča kakor hitra toča.
Soča je lepa in modra kot nebo, a z njo kaj dosti početi ne moremo.
Ko končno sreča se, s prijateljico Tolminko, skupaj ustvarita tok, ki ima odličen slog.
Kadar mrzlo je, nad Sočo megla dvigne se.
In tudi v votlo drevo smo se stlačili, tam smo se slikali in komaj ven prišli.
Na potki kjer Coronini hodil je, smo sprehajali se.
Ob ruševinah gradu usedemo se in zraven mene štiriperesna deteljica je.
Na Sočinem levem bregu je Nemška kostnica in v njej smo tudi bili, ter se marsikaj novega naučili.
In ko smo na kanujih veslali, nam je Soča dala vedeti – mrzla sem pazi, da te s svojimi mrzlimi valovi ne objamem.
Zapisale: Teja Hohnec Roškar, Alina Zoja Felbar, Ana Dušak, Glorija Recek, Nika Kerle, Manja Županič, Dajana Gligorević
